Zgodbe

Tudi zgodbe nas lahko veliko naučijo. Če bi lahko tudi vaša zgodba s svojim sporočilom bila komu v korist, vas vabim k sodelovanju.

Kislo zelje in sladko spoznanje

Mož je imel zelo rad kislo zelje in zato smo ga morali imeti radi tudi vsi v družini. Vsak dan sem lahko tovorila domov kruh, mleko, meso, sokove in čistila, toaletne potrebščine, skratka vse ostalo sem znala kupovati. Ko pa je bilo na vrsti kislo zelje, je šel sam na trg in ga prinesel. Če sem ga ( tudi s trga ) prinesla jaz, je bilo zagotovo kaj narobe z njim……

Nekega dne se mu je zopet zahotelo kislega zelja. Ker ni mogel ponj sam, mi je natančno razložil na katero stojnico in h kateri prodajalki moram, kaj naj ji rečem -skratka, navodila so bila stroga in popolna. Ker pa je bila na trgu ravno tam dooolga vrsta, časa pa malo, sem kupila ekološko kislo zelje v trgovini ob poti. Lahko si predstavljate telovadbo, ko sem na hitro dala zelje kuhat, lonček skrila na dno koša za smeti, nato pa upala, da ne bo odkril zamenjave. Pa jo je !!! Tistega dne smo tudi ostali z užitkom pojedli kislo zelje - bilo je res dobro. Mož je bil popolnoma tiho. Le naslednjič, ko je šel na trg po kislo zelje, me je vprašal: "Ti, zdaj mi pa povej, kje si zadnjič kupila tisto zelje, da grem ponj !"

Avtorica resnične zgodbe je želela ostati anonimna.

Prijatelja

Na Francijevi pisalni mizi je zazvonil telefon. Dvignil je slušalko, se predstavil, poslušal glas z druge strani žice in čez nekaj trenutkov prebledel… Saj to ne more biti res. Njegov najboljši prijatelj Jože je v bolnišnici. Verjetno da ni nič hujšega, samo neka »sumljiva« zadeva, ki jo še preiskujejo. Naslednji dan, ko se je peljal k prijatelju na obisk, je v mislih podoživel njuno življenje.

Bila sta res prava prijatelja. Precej sta si bila podobna po značaju in kaže, da sta to nekako oba začutila. Že kot kratkohlačnika, še preden sta stopila v osnovno šolo sta bila povezana. Pomagala sta drug drugemu, marsikatero skupaj ušpičila in če je tako naneslo, tudi skupaj »požela« posledice. Rada sta se pogovarjala o tem, kaj bosta počela v življenju in oba sta že sredi osnovne šole »vedela«, da bosta uspešna podjetnika. Veliko časa sta presedela na robu gozda blizu Francijeve domačije in z odprtimi očmi sanjarila vsak o svoji bodoči delavnici, strojih in zaposlenih.

Osnovna šola je bila mimo, tudi srednješolska leta so minila kot blisk. Bila sta resna in marljiva dijaka, saj sta vedela, za kaj in kako bosta uporabila pridobljeno znanje. Leto in četrt vojaščine – njuna prva daljša ločitev, in že sta bila v »resnem« življenju. Najprej sta se zaposlila v tovarni njune stroke, da sta nabrala nekaj delovnih izkušenj, potem pa - vsak na svoje. Bili so tudi trenutki slabosti, ko sta pomišljala, da bi raje ostala v »varni službi«, vendar sta nazadnje drug drugemu vlila toliko poguma, da sta si upala sprejeti to drzno in tudi tvegano odločitev in tako začela uresničevati svoje sanje iz otroštva.

In tako sta začela šolo življenja. Težave, s katerimi sta se srečevala, so bile večje, kot sta pričakovala. Vendar sta vsak zase imela jasne in močne cilje, ki sta jih lahko videla tudi z zaprtimi očmi. Bila sta trdno odločena v uspeh, vztrajna, nepopustljiva, ves ta čas preizkušenj eden drugemu v oporo, čeprav več nista živela v istem kraju. Po nekaj letih močnih preizkušenj, ki sta jih oba uspešno prestala, je postalo njuno poslovanje stabilno, bila sta finančno trdno na tleh, postajala sta uspešna poslovneža. Zastavljala sta si nove cilje, širila dejavnost, zaposlovala nove ljudi… Zavladal je celo prijateljski tekmovalni duh.

Ker so jima mnoge obveznosti jemale ogromno časa, sta se srečevala vedno bolj poredko. Enkrat, dvakrat na leto na izobraževalnih seminarjih. Pogovori ob teh redkih srečanjih so tekli v glavnem o poslih, kakšna beseda o družini in že je zmanjkalo časa.

Ob misli na to, kar je doletelo prijatelja, je Franci nagubal čelo. Misli so ga popeljale spet kakšnih 20 let nazaj, v čas, ko so bili prvi uspehi za njima. Že takrat se mu je zazdelo, da je Jože mogoče malo preveč zagnan. Franci je že v tistem času na življenje začel gledati malo bolj na široko. Poleg ciljev na poslovnem področju si je začel zastavljati cilje tudi na področju zdravja, odnosov,… Naučil se je, kako »vzdrževati« svoje telo, da ti dobro služi, skrbel za dosti gibanja, iskal informacije o zdravi hrani in kljub nekoliko višjim cenam nakupoval ekološko pridelana živila v sosednji Avstriji. Pri nas jih takrat še ni bilo. Na malo višje stroške je gledal kot na naložbo v zdravje, pravzaprav pa si je bio izdelke in še mnogo več z lahkoto privoščil.

Spomnil se je, da je prijatelju enkrat nekaj omenil, ampak Jože, ki je imel rad »dobro hrano«, tisti trenutek ni bil razpoložen za to temo.

Obisk pri prijatelju je moral biti kratek. Med vožnjo domov je imel Franci vedno znova pred očmi prestrašen prijateljev pogled, s katerim ga je le ta sprejel. Samo bežno se je spominjal svojih tolažilnih besed ob slovesu: »Jože, ne boj se, to je samo še ena od težav, ki jo boš premagal, tako kot si jih že veliko v življenju«.

In res je bilo tako. Jože je bil iz »pravega testa«. Trdno se je odločil, da bo premagal tudi to težavo. Razvil je močno željo in ustvaril prepričanje v uspeh, zbral potrebne informacije, temeljito spremenil način življenja – predvsem prehrano, nato pa uporabil nepopustljivo vztrajnost. Kot že velikokrat v življenju, je tudi tokrat požel uspeh – prej kot v dveh letih je bil popolnoma zdrav. Franci je tudi v tej preizkušnji prijatelju zvesto stal ob strani, obenem pa je bil neizmerno hvaležen življenju, da je bil sam pravočasno »obdarjen« s spoznanjem, da je za vse želje, ki jih želiš uresničiti treba nekaj narediti – tudi za zdravje.